Korak iz cone udobja

sreda, 18. maj 2016

Korak iz cone udobja

Ste se kdaj vprašali, zakaj se kar vrtite v krogu in ne vidite nobenega napredka? Trenirate na primer že mesece, a ni sledi o novih mišicah? Morda ne izstopite iz svoje cone udobja in zato ni vidnih rezultatov.  

Cona udobja je psihološki koncept. Izraz se nanaša na prostor, kjer aktivnosti sledijo podzavestnim vzorcem. Tam se počutimo dobro, udobno in varno, stres in tveganje sta minimalizirana. Človek se nahaja v svoji osebni coni, kjer se počuti dobro.  

Morda se sedaj sprašujete, zakaj bi zapustli to območje, v katerem se tako dobro počutite? Odgovor  je preprost: če ostane v svoji "varni" coni, ne bo napredka. Vzrok napredka je tako imenovani eustress. Gre za pozitiven stres, ki spodbuja, vendar ne povzroči preobremenitev.Eustress je odgovoren za razliko med ustaljenimi dosežki in optimalnim delovanjem. Ustaljeni dosežki ostanejo v coni udobja. V coni udobja ne izkoriščamo svojega potenciala, s časoma pride do faze mirovanja in napredek se zmanjšuje. Življenje postane vedno enako, ker pomeni, da gremo en korak nazaj.  

To lahko dobro ponazorimo s primerom športa. Denimo, da niste športni tip, ki je pravkar začel z redno vadbo. A nikoli ne dosežete svojih mej.Kaj se dogaja? Nekaj časa je opazen napredek. Ampak, ker niste preučili svojih mej, zapadete v rutino. Še vedno opazite svoje dosežke. Sčasoma opazite napake, vse je isto, motivacija se izgubi, trenirate redkeje in manj. Počasi izgubljate. 

Namesto tega bi morali redno preverjati svoje meje (preko katerih ne smete iti) in opazili boste, da z novimi izzivi stalno rastete. Seveda bo na neki točki prišlo do rutine, a na koncu vas spet čaka rast in napredek.  

Udobje kot življenjski cilj

Danes je udobje postala cilj v življenju, k kateremu vsi stremimo. To pa lahko postane težave. Pogosto slišimo: ko bom bogat, si bom kupil vse lepe stvari, ki si jih želim. Večinoma so to stvari, ki jih v resnici potrebujemo, vendar so udobne in obljubjajo varnost.. Ko imamo te stvari, smo v coni udobja. Toda previdno, udobje ubija motivacijo! 

Miti 

Že v starih mitih in zgodbah vidimo, da je napredek mogoče samo izven cone udobja. Da lahko nekdo postane junak mora najprej skozi neko pustolovščino. Dokler je zadovoljen s svojo situacijo je ne želi spremeniti (je v svoji coni udobja). Na neki točki se odloči in se poda na pustolovščino (zapusti cono udobja). Šele po teh dogodivščinah lahko postane junak, katerega zgodbe bodo poslušale še generacije. Tako ne bi nikoli slišali za Herkula, ki bi namesto reševanja legendarnih dvanajst, ostal doma. 

 Problem strahu

Zakaj ne zapustimo svoje cone udobja pogosteje? Odgovor na to je strah. Strah pred neznanim, tem ki se skriva izven naše cone udobja, nas potegne nazaj. Vzrok tega strahu leži globoko v naših možganih. Za to je odgovoren limbični sistem, del možganov, ki je odgovoren za preživetje. Limbični sistem je odgovoren za naše preživetje. Takrat je zadovoljen. Izstop iz cone udobja je vedno povezan s spremembami in to naš limbični sistem povezuje z nevarnostjo. Kot, da bi nas izza vogala čakala divja zver.  Kot je znano, limbični sistem v današnji družbi ni več edini in najpomembnejši. Žal pa še vedno izvaja velik vpliv na nas.

Utečena stalnica v življenju

Utečena stalnica v življanju, je v resnici le stalna sprememba. Nič ne ostane isto, vse se slej kot prej spremeni. Življenje pomeni spremembo. Živeti pomeni, da se prilagodimo tem spremembam ali se potopimo v svoji coni udobja. To velja za vsa področja: družina, kariera, telesna aktivnost,...

Takoj, ko se ustavimo in se prenehamo izpostavljati novim izzivom, se življanje pomakne navzdol. 
Kako začeti?
Za začetek ni potrebno veliko. Na začetku je najpomembnejša zavestna odločitev, da zapustimo svoje območje udobja. To ima svoje prednosti:
Pridobimo nove izkušnje. Stvari za katere nismo vedeli, da obstajajo, ne želimo več izpustiti iz rok. 
Razširi se nam obzorje. Več izkušenj kot imamo, bolj zrastemo kot oseba. Na koncu dosežemo čustveno zrelost in modrost, saj smo veliko bolj izušeni. 
Samo tako lahko utišamo svoje dvome. Dvomi nas tako dolgo razžirajo, dokler ne vstanemo in enostavno ne poizkusimo tega o čemer smo dolgo razmišljali. Običajno ugotovimo, da ni bilo tako težko in dvomi izginejo. 

Cono udobja je najlažje zapustiti s pomočjo majhnih korakov. Tako se naš limbični sistem manj upira. Lahko samo preizkusite novo restavracijo in naročite nekaj, kar še nikoli niste jedli. Ali na naslednjem treningu pretecite petdeset metrov dlje. S temi majhnimi ukrepi boste počasi, a vztrajno izstopili iz svoje cone udobja in prišli do novih izkušenj. 
Tu ne gre le za dosežek, ta članek ne sme biti eden izmed mnogih, ki svetuje, "še več". Ni treba vedno več. A ne sme vedno biti isto. Nove izkušnje, brez pritiska. To je tisto, kar je najbolj pomembno.